Dragi gostje , dobrodošli na naši ladjici Emonca.  Želimo vam zabavno in sproščeno plovbo po reki Ljubljanici.

Na mestu, kjer danes stoji znamenito Tromostovje, je pred več kot štirimi stoletji stal le en most, imenovan Špitalski. Po velikem potresu v Ljubljani so projekt povečanja mostu zaupali Plečniku, ki je naredil načrt za dva nova mostova za pešce, nove balustradne ograje in povezave s spodnjo teraso nad reko.

Čez srednji most je nekoč potekala tramvajska in kasneje avtobusna proga. Zadnji tramvaj je po mostu zapeljal leta 1958. Od septembra 2007 pa je bilo Tromostovje in mesto Ljubljana zaprto za ves motorni promet.

Ograja Tromostovja naj bi štela 642 identičnih stebričev. Vlivali so jih v kalupe, mešali cement z drobljenim kamenjem in jih ročno obrusili. Tega Plečnik ni počel sam, ampak so mu pomagale številne ljubljanske družine.

Mesarski most, zgrajen leta 2010, povezuje Plečnikovo tržnico in Petkovškovo nabrežje in stoji na mestu, kjer je pred skoraj 100 leti gradnjo mostu predvidel arhitekt Jože Plečnik. Njegova zasnova je deloma umetniška, saj most zaznamujejo kipi priznanega slovenskega kiparja Jakova Brdarja. Mesarski most je ljubljanski most ljubezni. Nešteti zaljubljenci so na njem s ključavnicami simbolično zaklenili svojo ljubezen in nato ključe odvrgli v reko Ljubljanico.

Pred nami vidimo Žitni most. Bližnji Ambrožev trg so v letih 1876–1898 imenovali Žitni trg. Ime je dobil po sejmih, ki so se odvijali na tem mestu. Trgovali so z živino, glede na prvotno ime trga, pa tudi z žitom. Kasneje so ime tega trga spremenili. V spomin na stare čase so novi most poimenovali Žitni most. Otvoritev mostu je bila avgusta 2010.

Za Šempeterskim mostom pa se nam bo odprl pogled na Plečnikovo monumentalno vodno zapornico, ki stoji na koncu reguliranega korita in služi za uravnavanje vodostaja Ljubljanice v središču Ljubljane. Zgrajena je bila leta 1944 po načrtih Jožeta Plečnika, ki jo je zasnoval kot simbolno zaokrožitev mestnega središča in slovo Ljubljanice. Na tak način je tako obeležil kraj, kjer se reka poslavlja od mesta, hkrati pa je ob tem zasnoval tudi povezovalni element med promenadama proti mestu. Plečnikov tehnološki element – trije stolpi, ki jih povezuje brv, skrivajo mehanizme zapornice, vse skupaj pa je postavljeno na markantno stebrovje. Stolpi s kamnito oblogo in zidanimi vhodi spominjajo na arhitekturo egipčanskih templjev. Izvedba Plečnikove vodne zapornice pa je polna različnih simbolnih in arhitekturnih oz. kulturnih referenc, ki jih je Plečnik vnesel tudi v to svoje prepoznavno delo. Danes ima v sklopu Plečnikove zapuščine status kulturnega spomenika državnega pomena, julija 2021 pa je bila dodana na seznam Unescove svetovne dediščine.

Velika zgradba , ki jo vidite na vaši desni strani, je kreativno središče Rog. Center Rog je javni proizvodni prostor 21. stoletja, namenjen kulturnemu in kreativnemu sektorju, s poudarkom na izdelovalništvu, oblikovanju in uporabnih umetnostih. Odprtje novega ustvarjalnega središča CENTER ROG je bilo oktobra 2023.  Predhodno pa se je ta stavba imenovala tovarna Rog, simbol kultnih Rogovih koles, ki je najpomembnejša industrijska kulturna dediščina 20. stoletja v Ljubljani. Z oživitvijo nekdanje TOVARNE ROG v CENTER ROG bo v središču Ljubljane vzpostavljeno novo mednarodno kreativno in družabno središče.

Ena izmed največjih znamenitosti Ljubljane je Zmajski most. Most je oblikoval arhitekt Jurij Zaninović. V projekt se je zelo poglobil in nastala je ena najlepših stvaritev secesijske arhitekture na evropskih tleh. Najpomembnejši okras na mostu so štirje zmaji, poleg številnih manjših-skupaj je na njem 20 kipov zmajev. Zgradba je bila za tisti čas zelo inovativna. Takrat je bil eden prvih železobetonskih mostov v Evropi in s prvim asfaltnim voziščem v Sloveniji. Ob otvoritvi leta 1901 je bil most posvečen štiridesetletnici vladavine cesarja Franca Jožefa I. Na stranicah so v ta namen izpisane letnice 1848-1888.

Osrednja ljubljanska tržnica ali Plečnikova tržnica se razteza med Tromostovjem in Zmajskim mostom na desnem bregu Ljubljanice. Tržnica je zaščitena kot kulturni spomenik državnega pomena. Po izvirni zasnovi in kakovosti jo lahko uvrščamo v sam vrh svetovne arhitekture. Plečnikova tržnica ima tudi z vidika turizma zelo velik pomen. Ljudje lahko tu Plečnikovo arhitekturo gledamo od blizu, vanjo vstopimo in tako začutimo njeno avtentičnost.

Dame in gospodje, približujemo se koncu današnje plovbe. Upamo, da ste uživali. Celotna posadka ladjice Emonca vam želi prijeten dan. Če vam je bilo še posebej všeč, bi bili veseli vašega mnenja na katerem od naših socialnih omrežij. Hvala za vaš obisk 🙂

Dragi gostje, dobrodošli na naši ladjici Emonca.  Želimo vam zabavno in sproščeno plovbo po reki Ljubljanici.

Nahajamo se v Ljubljani, prestolnici Slovenije. Zaradi bližine naših sosednjih držav je slovensko ozemlje dom raznovrstni mešanici slovenskih, germanskih in romanskih ljudstev ter tradicij. Zaradi tega in tudi zaradi šolskega sistema govorimo Slovenci povprečno 3 jezike, kar pomeni, da smo na samem vrhu jezikovno razvitih držav v Evropi . Kulturno raznolikost dopolnjuje tudi naravna, saj Slovenija leži na stičišču različnih geografskih območij. Za primer lahko naštejemo 42 kilometrov slovenske obale, mnogo visokogorskih verig ali Kras s podzemnimi jamami. Slovenija je tudi ena od treh najbolj gozdnatih držav v Evropi, pohvalimo pa se lahko tudi z najstarejšo trto na svetu.

In zdaj nekaj besed o Ljubljanici. Ljubljanica je nadaljevanje nekaterih kraških rek. Zaradi apnenčaste podlage na Krasu je ljubljanica reka ponikalnica, kar pomeni da se prikaže na površju na različnih območjih, z različnimi imeni, zato se imenuje tudi reka sedmerih imen. Reka je polna predmetov iz različnih zgodovinskih obdobij, od kamene dobe do renesanse, zato privlači tuje lovce na zaklade. Do danes naj bi tako našli okoli 13 tisoč predmetov. Trenutno je kopanje v Ljubljanici prepovedano.

V 1. stoletju je na tem območju pod okriljem rimskega cesarstva nastala prva mestna naselbina. Mesto se je imenovalo Emona. Pomemben razlog gradnje in nadaljevanje obstoja Emone je bila njena vloga, kot ena izmed mnogih postaj na Jantarjevi cesti. Ta pot je bila verjetno najstarejša in najkrajša evropska trgovska povezava med Baltikom in Sredozemljem, po kateri so od pozne bronaste dobe do 5. stoletja trgovali z jantarjem.

Sledili so časi Srednjega veka in Svetega rimskega cesarstva. V obdobju Srednjega veka je bilo veliko turških vpadov, kasneje so vladali Habsburžani, razen kratkotrajne Napoleonove vladavine na začetku 19. stoletja. Najbolj pa ljudi zanima naš položaj v bivši Jugoslaviji. Jugoslavija je bila skupno ime več držav južnoslovanskih narodov, združenih v eno državo po 2.svetovni vojni pod vodstvom predsednika Tita. Slovenija je imela takrat statistično najvišji bruto domači prihodek in največji izvoz, kar je precej zanimivo glede na našo velikost. Desetletje po Titovi smrti je Jugoslavija nasilno razpadla. Slovenija se je osamosvojila prva, po 10 dnevni vojni leta 1991. V vojni je uradno umrlo 19 ljudi na slovenski strani. Druge države bivše Jugoslavije so kasneje sledile naši osamosvojitvi, kar je prineslo dolga leta prelivanja krvi.

Približujemo se Špici. Tukaj je bilo včasih kopališče in še vedno upamo da bo zopet zaživelo. Pred nami vidimo stavbo, kjer je biotehniški izobraževalni center in pa konservatorij za glasbo in balet. Če pogledamo proti levi, vidimo odcep Ljubljanice, ki se imenuje Grubarjev kanal. Zanimivo je dejstvo, da se Grubarjev kanal združi z glavno strugo Ljubljanice v okolici naselja Most, kar pomeni, da je ljubljanski grad in ves bližnji okoliš teoretično največji otok v Sloveniji.

Na vaši levi se približujemo klubu Kajak Kanu Ljubljana, ki je bil tudi ustanovni član kajakaške zveze bivše Jugoslavije.

Približujemo se krajinskemu parku Ljubljansko Barje. Celotno ljubljansko barje prekriva približno 1% (odstotek) površja Slovenije. Na barju živi ogromno različnih vrst živali in rastlin, celo nekaj ogroženih vrst. Pomembne in zanimive so najdbe ostankov mostiščarjev, plemen, ki so tukaj živela še pred Rimljani in Emono, več kot 2000 let nazaj. Živeli so v mostiščih oziroma koliščih, lesenih naselbinah, postavljenih na kole, zabite v dno močvirja ali jezera. Prevažali so se z drevaki in živeli kot lovci, nabiralci in poljedelci. Imeli so precej napredna orodja in so bili glavna inspiracija pisatelju Jalnu za nepozabno zbirko Bobri, ki opisuje življenje koliščarjev, naših davnih prednikov.

Ljubljanski grad je bil zgrajen v 11. stoletju. Sprva je bil namenjen bivanju in kot obrambna postojanka za takratne gospode te regije. Večina stavb, ki jih vidimo danes, sega v 16. stoletje. Ljubljanski grad je imel skozi čas vrsto zanimivih vlog. V določenem obdobju je služil kot vojaška opora lokalni vojski, kot medicinska bolnišnica in celo kot velik zapor. Ko je začel  razpadati in se podirati je postal zavetišče za najrevnejše družine v Ljubljani, ki so tam živele v blatu in bedi. Danes gosti restavracije, kavarne, muzeje, galerije ter poroke in kulturne dogodke.

Na levi strani lahko vidimo Trnovski pristan, poznan tudi pod imenom Trnovska plaža. Načrtoval ga je arhitekt Jože Plečnik. S svojimi kamnitimi stopnicami, ki se spuščajo proti reki, je svojevrstna arhitekturna stvaritev in eno najlepših sprehajališč v Ljubljani. V zadnjih letih velja tudi za popularno družabno zbirališče. Na koncu trnovske plaže pa vidimo reko Gradaščico, ki loči Grudnovo nabrežje od Krakova. Tukaj se redno zbirajo ribiči, saj je ena izmed lokacij, kjer je urbani ribolov dovoljen. Včasih se ujamejo ribe dolge tudi več kot meter.

Celotni desni breg zaseda stari del Ljubljane. Opazimo lahko nekatere zanimive arhitekturne elemente; ozke hiše, zakonsko določeno število oken in dolgi povezani balkoni. Ko so te hiše gradili, je bila Ljubljana še vedno za obzidjem. Hiše so tako ozke, ker so jih za varno obzidje želeli spraviti čim več. Podobne elemente imajo zaradi natančnih odredb o gradnji.

Približujemo se Čevljarskemu oz. Šuštarskemu mostu, ki je skupaj s Tromostovjem eden najstarejših mostov v Ljubljani. Njegovi začetki segajo v 13. stoletje. Za imenom Čevljarski most se skriva smešna zgodba. Sprva so na njem mesarji prodajali meso, vendar je bil smrad tako grozen, da je cesar plačal, da so jih odstranili na drugo mesto. Njihovo mesto so nato prevzeli čevljarji, po katerih je most dobil današnje ime. Leseni most je v celoti pogorel leta 1854. Novega betonskega, ki ga je osnoval arhitekt Jože Plečnik, pa so dokončali leta 1931.

Dame in gospodje, približujemo se koncu današnje plovbe. Upamo, da ste uživali. Celotna posadka ladjice Emonca vam želi prijeten dan. Če vam je bilo še posebej všeč, bi bili veseli vašega mnenja na katerem od naših socialnih omrežij. Hvala za vaš obisk 🙂